Skrbništvo je eden od ukrepov, s katerimi želi država poskrbeti za tiste mladoletne osebe, za katere ne skrbijo starši, ter za polnoletne osebe, ki niso sposobne skrbeti same zase, za svoje pravice in koristi. Nadalje zagotavlja država varstvo tudi drugim osebam, ki nimajo možnosti poskrbeti same za svoje pravice in koristi. (Prim. 9. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR.)

Namen skrbništva nad mladoletnimi osebami je poskrbeti za njihovo usposobitev za samostojno življenje, pri odraslih pa varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje. Skrbništvo pa ima namen tudi zavarovati premoženjske in druge pravice in koristi oseb, ki so pod skrbništvom oz. ki jim je postavljen skrbnik.

Oseba, ki jo center za socialno delo postavi za skrbnika, mora imeti osebne lastnosti in sposobnosti, ki so potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika, hkrati pa mora v sprejem teh nalog privoliti. Skrbnik je dolžan vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje, o svojem delu pa mora poročati centru za socialno delo.

V praksi se center za socialno delo srečuje z nemalo problemi pri iskanju skrbnikov, saj skrbnik za svoje delo tudi odškodninsko odgovarja (po 197. členu ZZZDR je za svoje delo odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo prizadene varovancu z nepravilnim ali malomarnim opravljanjem ali samovoljno opustitvijo dolžnosti skrbnika), pri čemer pa ne gre spregledati, da svoje delo opravlja brezplačno. 179. člen ZZZDR določa, da je dolžnost skrbnika prostovoljna in častna. Zakon sicer določa, da ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov in da mu center za socialno delo lahko določi za njegovo delo ustrezno nagrado, a kaj, ko je navedeno mogoče izplačati le, če ima oseba pod skrbništvom dovolj sredstev (prim. 196. člen ZZZDR). Izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov se namreč krijejo v prvi vrsti iz varovančevih dohodkov, nato iz sredstev, dobljenih od oseb, ki so dolžne varovanca preživljati, nato iz varovančevega premoženja in nazadnje iz proračuna Republike Slovenije (223. člen ZZZDR). Problem slednje možnosti pa je ta, da v proračunu ni sredstev, ki bi bila namenjena za izvajanje skrbstvenih ukrepov, vsaj ne za povračilo upravičenih stroškov skrbniku ali za nagrado za njegovo delo, zato uresničitev te zakonske določbe ni mogoča.

Tudi novi Družinski zakonik tega problema ne ureja drugače: delo skrbnika je še vedno brezplačno in častno (?!). Pa čeprav je v marsikateri državi, ki niti ni v Evropski uniji, za delo skrbnika predvideno plačilo (na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini). Zakaj je skrbnikovo delo v Sloveniji manj vredno kot drugje?

Upam in želim si oblasti, ki bo končno uredila tudi to področje. Tako kot je potrebno: smelo in pravično.

mag. Nada Caharijaz Ferme


Return to Top